Vlaganje v programe zaposlovanja in drugih socialnih storitev je ključnega pomena za doseganje trajnostnega razvoja, skladnost politik pa mora biti usmerjena k zagotavljanju zadostne stopnje socialne varnosti ter dobrih pogojev za delo. Politika zaposlovanja je za zmanjševanje revščine v državah v razvoju ključna. V okviru prvega razvojnega cilja tisočletja je bilo ena od prioritet zagotavljanje dostojnega dela za vse, vključno z ženskami. Ta cilj je bil v času svetovne gospodarske krize še toliko pomembnejši. Države morajo v okviru svojih razvojnih politik vlagati v izboljšave na trgu dela v državah v razvoju; v nasprotnem primeru namreč obstaja nevarnost nastanka vzporednih, močno razdeljenih družb znotraj držav v razvoju.

Trg dela v revnejših državah se razlikuje od tistega v razvitih državah. Velik del trga dela v državah v razvoju sestavlja neformalni sektor, od katerega je po navadi odvisno revno prebivalstvo. Delavci v neformalnem sektorju imajo manj pravic in slabšo zaščito. Po ocenah je delež žensk med zaposlenimi v neformalnem sektorju 60–80 odstotkov (več na Oxford Policy Management). V nekaterih afriških in južnoameriških državah neformalna ekonomija prispeva tudi do 41 odstotkov BND. Delavci v neformalnem sektorju imajo nižje plače (nekateri niti ne nujno v denarju), omejeno socialno zaščito in slabše delovne pogoje.

V okviru Mednarodne organizacije dela (International Labour Organization – ILO) poteka pobuda za dostojno delo.

Pobuda ima štiri cilje:

• ustvarjanje delovnih mest (gospodarstva držav naj ustvarjajo možnosti za investicije, podjetništvo, delovna mesta in posledično dostojno preživetje);
• zagotavljanje pravic na delovnem mestu (zastopstvo delavcev, sprejem zakonov, ki zagotavljajo njihovo zaščito);
• večja socialna zaščita (zagotavljanje varnih delovnih pogojev, zdravstvenega varstva, zadostnega nadomestila v primeru brezposelnosti);
• socialni dialog (oblikovanje močnih in neodvisnih organizacij zaposlenih ter delodajalcev, izogibanje sporom na delovnem mestu oz. njihovo učinkovito reševanje).

Stališče Evropske unije

Evropsko soglasje o razvoju (2005) zajema tudi poglavje o socialni koheziji in zaposlovanju. V okviru preprečevanja revščine tako Evropska unija (EU) podpira boj proti socialni izključenosti in diskriminaciji. Še posebej se zavzema za promocijo enakosti spolov, pravic domorodnih ljudstev in boj proti trgovini z ljudmi, otroškemu delu ter diskriminaciji invalidov. EU podpira tudi pravične socialne politike in investicije, ki ustvarjajo nova delovna mesta ter omogočajo razvoj človeških virov. Tudi Sporočilo Evropske komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru kot osrednji cilj izpostavlja krepitev socialne razsežnosti globalizacije, spodbujanja zaposlovanja in pravične gospodarske rasti na globalni ravni. EU se zavzema za pravično globalizacijo za vse, in sicer s pomočjo vseh skupnostnih politik vključno s trgovinsko, zunanjo in razvojno. V praksi to pomeni prizadevanja za dialog med različnimi mednarodnimi institucijami (npr. mednarodnimi finančnimi institucijami in ILO), podporo pravični trgovini ter družbeni odgovornosti gospodarskih družb. V poročilu o uresničevanju skladnosti politike za razvoj iz leta 2009 konkreten napredek EU ni omenjen, ponovno je izražena zaveza k spodbujanju dostojnega dela in socialne zaščite na mednarodni ravni.

Evropska komisija je pripravila tudi delovni dokument o spodbujanju zaposlovanja s pomočjo razvojnega sodelovanja. Spodbujanje zaposlovanja je razumljeno kot pomemben prispevek k različnim politikam. Možnost zaposlitve je pomembna za uresničevanje ciljev varnostne politike. Visoka stopnja brezposelnosti namreč ustvarja grožnjo vstopa mladih v oborožene skupine in sodelovanja v konfliktih. Drugo za zaposlovanje pomembno področje so investicije v infrastrukturo, še posebej v sektorju transporta. Naveden je primer Senegala, kjer je bilo preko Evropskega razvojnega sklada financirano ustvarjanje delovnih mest na področju vzdrževanja cest. Komisija kot potencial za ustvarjanje novih delovnih mest vidi še evropske partnerske sporazume, ki naj bi olajšali investicije.

Pri tem velja omeniti še sodelovanje EU z ILO. Leta 2004 sta obe organizaciji podpisali Memorandum o soglasju, ki pomeni sklenitev strateškega partnerstva na področju razvoja. Cilj partnerstva je skupen boj proti revščini in skupen prispevek k uresničevanju razvojnih ciljev. Predvidena so redna delovna srečanja in sofinanciranje projektov ILO.

Problem neskladnosti

Na področju socialne politike in zaposlovanja se največje neskladje pojavlja med razvojno ter trgovinsko politiko. Trgovinske politike razvitih držav med drugim temeljijo tudi na spodbujanju tujih investicij. Zahodne multinacionalke in vse bolj tudi multinacionalke hitro rastočih gospodarstev so pogosto podvržene kritikam zaradi kršitev delovnih standardov v državah v razvoju. Ugled podjetij je vedno bolj odvisen od njihove družbene odgovornosti. Koncept družbene odgovornosti podjetij je prevzela tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (Organization for Economic Co-operation and Development – OECD), vendar pa upoštevanje smernic ni zavezujoče. OECD podjetja poziva, naj njihovo delovanje prispeva h gospodarskemu, družbenemu, okoljskemu napredku in trajnostnemu razvoju ter da naj spoštujejo človekove pravice in gradijo partnerstva z lokalnim prebivalstvom. Prav tako naj se ne vpletajo v sumljive lokalne politične aktivnosti in naj bodo pozorna pri izbiri poštenih partnerjev. Neprimerne poslovne prakse v državah v razvoju so še vedno problematične in ravno nevladne organizacije so njihovi najglasnejši kritiki.

Mednarodni forum za pravice delavcev je objavil seznam podjetij, ki kršijo pravice delavcev v državah v razvoju. Delavci delajo za izredno nizke plače v slabih pogojih, če želijo ustanoviti sindikat, so soočeni s pritiski vodstva, v najslabšem primeru tudi odpuščeni. Na tem seznamu so tudi podjetja, ki uporabljajo bombaž, uvožen iz Uzbekistana, katerega pridelujejo tudi 7-letni otroci. Pri tem gre za kršenje delovnih pravic in pravice do izobraževanja. Še en primer je podjetje, ki dobavlja vojaške uniforme ameriški vojski in drugim vladnim organizacijam. Proizvodnja poteka v Dominikanski republiki, delavci morajo garati tudi 12 ur brez premora v veliki vročini. Veliko članov sindikata je bilo odpuščenih. Eden najodmevnejših primerov kršitve delovnih pravic je primer podjetja Nike.

Več o pravicah delavcev v industriji športnih oblačil izveste v poročilu Oxfama.

Potrebno je dodati, da vpliv razvitih držav na kršitve pravic delavcev v revnejših državah ni neposreden. Vseeno pa bi lahko vplivale na ostrejšo nacionalno kot tudi mednarodno zakonodajo.

Priporočila:

• Razvite države, vključno z EU, naj okrepijo prizadevanja za pravično globalizacijo za vse.
• Razvite države naj okrepijo prizadevanja za večjo zavezanost podjetij k družbeni odgovornosti.
• Razvojne politike naj bodo še naprej usmerjene v zagotavljanje delovnih mest v obliki strategije boja proti revščine.

Deli v socialna omrežja