Okoljska degradacija državam v razvoju predstavlja veliko grožnjo. Revno prebivalstvo na podeželju je najbolj izpostavljeno negativnim posledicam podnebnih sprememb, saj je njihovo preživetje največkrat neposredno povezano z okoljem in podnebjem.

Okoljska trajnost in razvoj sta najpomembnejša elementa pri odpravljanju revščine ter zagotavljanju trajnostnega razvoja.

Stališče Evropske unije

Na področju okoljske varnosti Evropska unija (EU) podpira partnerske države:

• pri soočanju z okoljskimi izzivi na njihovi razvojni poti;
• pri izvajanju obveznosti, ki jih nalagajo mednarodni okoljski sporazumi.

Okoljska trajnost in varovanje naravnih bogastev sta poudarjena v Konsenzu EU za razvoj, tudi v luči trajnega prihodka ter varovanja delovnih mest, povezanih z upravljanjem okolja in dobrimi praksami.

Vključevanje okoljskih vprašanj v razvojno sodelovanje je temeljno vprašanje, s katerim bi se EU morala spoprijemati. Nova Evropska razvojna politika poudarja, da bi moralo biti trajnostno upravljanje z okoljem in naravnimi bogastvi vključeno v vse aktivnosti razvojnega sodelovanja.

S tem namenom je EU razvila t. i. integracijsko strategijo za okolje, ki izpostavlja načine, kako lahko EU na čim boljši način pomaga in sodeluje z državami v gospodarskem razvoju pri soočanju z okoljskimi izzivi. Poleg strategije je bil pripravljen tudi Priročnik za integracijo okoljskih tem, ki se dotika konkretnih načinov, politik, ciljev in načrtovanja vključevanja področja okolja v razvoj.

Med posebej občutljivimi okoljskimi področji sta ribolov in gozdarstvo, ki predstavljata glavni način preživetja za večino najbolj ranljivega prebivalstva v državah v razvoju. Zato trajnostno upravljanje gozdov in ribolova predstavlja enega največjih izzivov pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja in ciljev trajnostnega razvoja. Glavne nevarnosti, ki pretijo na poti k uresničevanju razvojnih ciljev, so:

• krčenje gozdov, kar vpliva tudi na globalno segrevanje, podnebne spremembe, možnosti naravnih katastrof, dezertifikacijo in razlaščanje prebivalstva ter onemogočanje mikro kmetijstva;
• preveliko izkoriščanje ali iztrebljanje ribjih zalog, uničevanje pogojev za malo ribištvo in posledično virov za prehrano ter zaslužek lokalnega prebivalstva.

Na mednarodni ravni obstaja še nekaj dogovorov, ki urejajo ravnanje z nevarnimi odpadki in snovmi, njihov namen pa je varovanje držav v razvoju:

• Baselska konvencija regulira izvoz in uvoz nevarnih odpadkov;
• Rotterdamska konvencija in
• Stockholmska konvencija si prizadevata za izločanje najbolj nevarnih pesticidov.

EU posebno pozornost namenja tudi strategiji upravljanja tveganj naravnih nesreč, ki običajno veliko bolj prizadenejo ravno države v razvoju. Stališče EU je, da je potrebno vlagati v preprečevanje in zmanjševanje posledic ter ustrezno zaščito pred naravnimi katastrofami, saj je to precej bolj učinkovito kot humanitarna pomoč in obnova po nesrečah. V ta namen je bila izdana Evropska strategija za podporo zmanjševanju tveganj naravnih nesreč, katere cilj je, da EU tesneje sodeluje pri podpori državam v razvoju pri zmanjševanju tveganja naravnih katastrof. Dokument izpostavlja tri prioritete:

• krepitev političnega dialoga z državami v razvoju;
• vključevanje zmanjševanja tveganj naravnih nesreč v politike in aktivnosti držav EU ter držav v razvoju; EU v tem kontekstu podpira tudi nacionalne investicije v zmanjševanje tveganj;
• razvoj regionalnih načrtov, ki naj bi med drugim vključevali tudi kampanje za ozaveščanje o zmanjševanju tveganj.

Področje okolja je tesno povezano s podnebnimi spremembami, ki je sicer ločeno področje skladnosti politik, vendar pa številni dokumenti EU obravnavajo obe področji hkrati.

Problem neskladnosti

Politike na področjih podnebnih sprememb, energije in kmetijstva v veliki meri vplivajo tudi na okolje. Navedene tematike so med seboj povezane. Tudi globalna prehranska kriza, kot je suša v Vzhodni Afriki, je med drugim posledica podnebnih in okoljskih sprememb, ki jih je povzročil človek. Gozdni požari v letu 2010 v Braziliji, poplave v Avstraliji so povzročile beg milijonov prebivalcev in velik upad globalne proizvodnje hrane.

Po drugi strani pa evropska pridelava in predelava hrane znaša 2,2-krat več od dejanskih zmožnosti evropskih kmetijskih površin. Uvoz krme za živali s strani EU ima še posebno velike posledice za okolje. CONCORD-ovo poročilo o skladnosti politik za razvoj navaja, da se je leta 2007 zaradi rasti cen soje v EU izsekavanje gozdov v Južni Ameriki, ki je največja izvoznica tega pridelka, podvojilo. Zmanjševanje odvisnosti EU od beljakovinskih pridelkov, katerih pridelava ima v državah izvoznicah močno negativen učinek na okolje, bi tako pozitivno vplivalo na zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov.

Negativen vpliv na okolje, ki je posledica evropske politike zagotavljanja lastnih potreb po prehranskih in energetskih virih, se zazna z agresivnim prisvajanjem ter zasedanjem vedno novih obdelovalnih površin za intenzivno kmetovanje. Večinoma so te površine pripadale lokalnemu staroselskemu prebivalstvu, ki je bilo od zemlje odvisno, tako da ima takšno prisilno prisvajanje poleg okoljskih tudi družbene posledice – obubožanje lokalnega prebivalstva in/ali migracije v mesta. CONCORD-ovo poročilo navaja, da trenutni uvoz kmetijskih pridelkov EU zahteva približno 35 milijonov hektarjev zemlje izven EU, kar je primerljivo površini Nemčije.

S stališča energetske politike je EU zaradi pomanjkanja lastnih virov močno odvisna od uvoza naravnih bogastev in virov iz držav v razvoju. CONCORD-ovo poročilo pravi, da so prihodki od uvoza virov oz. naravnih bogastev iz držav v razvoju približno 24-krat višji od uradne razvojne pomoči, ki jo EU nameni tem državam. Zanimivo pa je, da so države v razvoju, najbogatejše z naravnimi viri (npr. kovinami, minerali, dragimi kamni), obenem tudi ene izmed najrevnejših držav.

Razloge za takšno stanje lahko razdelimo v dve kategoriji:

• pomanjkanje ustreznega obdavčenja tujih podjetij/multinacionalk, ki izkoriščajo/pridobivajo naravna bogastva v teh državah;
• izogibanje davkom in izkoriščanje poceni delovne sile.

Drugi sklop pa je politična nestabilnost in pomanjkanje ustreznega upravljanja, ki bi ustvarjalo verige dodanih vrednosti in ustrezno reguliralo izkoriščanje okolja oz. naravnih virov. Politike EU bi pri tem morale odigrati ključno vlogo, da uvoz naravnih bogastev oz. surovin iz držav v razvoju ne bi ogrožalo njihove okoljske trajnosti in s tem povzročalo še večje revščine.

V letu 2009 sprejeta Direktiva EU o obnovljivih virih (RED) predstavlja resno grožnjo razvojnim ciljem, ki si jih je zadala EU. Eden od ciljev RED je 10-odstotna uporaba obnovljivih virov v transportu do leta 2020, kar predstavlja zelo velik pritisk na okolje, še posebej na pridelovalne površin in vodne vire, kar bo v največji meri prizadelo ruralno prebivalstvo. Kar 92 odstotkov zgoraj navedenega cilja za obnovljivo energijo naj bi predstavljala bio goriva, katerih pridelava bo zaradi pomanjkanja naravnih virov v Evropi v večini potekala v državah v razvoju (več o bio gorivih v poglavju o energiji).

Priporočila:

• EU naj pripravi analizo vpliva pridelave vseh kmetijskih pridelkov, ki se uvažajo iz držav v razvoju, na okolje.
• EU naj zmanjša svojo odvisnost od kmetijskih pridelkov, ki v državah v razvoju z negativnim vplivom na okolje odstopajo od načel trajnostnega razvoja.
• Vsi dogovori o uvozu naravnih bogastev, surovin in pridelkov iz držav v razvoju bi se morali držati načel o sodelovanju ter soodločanju lokalnega prebivalstva s ciljem preprečevanja prekomernega izkoriščanja in zagotavljanja trajnostnega upravljanja z okoljem.
• Okoljska trajnost naj bo presečno načelo energetskih in kmetijskih politik zahodnih držav.

Deli v socialna omrežja