Razvojna pomoč ostaja v sektorju ribolova zelo pomemben dejavnik, vendar pa je potrebna tudi skladnost socialnih, gospodarskih in okoljevarstvenih politik za vzpostavitev trajnostnega razvoja. V državah v razvoju prevladujejo ribiči z manjšimi plovili. Revščina je v okoljih, kjer je ribištvo pomembna panoga, precej razširjena. Vendar pa revščina ni vedno povezana z omejeno količino rib. Ribiči namreč velikokrat živijo v politično slabo organiziranih skupnostih na odmaknjenih območjih in so izjemno ranljivi v primeru naravnih nesreč. Veliko ribičev živi nomadsko življenje, kar vpliva na slabši dostop do pitne vode in zdravil. Pogoste selitve pa prispevajo k politični marginalizaciji ribiških skupnosti. Po drugi strani pa lahko ribištvo prispeva k zmanjšanju revščine na tri načine:

• kot vir dohodka za gospodinjstva,
• kot motor razvoja podeželja,
• kot generator gospodarske rasti na nacionalni ravni.

Ribištvo pa prispeva tudi k prehranski varnosti, saj ribe predstavljajo dostopen in poceni vir beljakovin za prebivalce držav v razvoju. Podatki kažejo, da za 2,6 milijard prebivalcev držav v razvoju ribe predstavljajo več kot 20-odstotni delež zaužitih beljakovin, medtem ko je v razvitih državah ta delež 8 odstotkov. (Povzeto po: MRAG)

Ribištvo in gojenje vodnih organizmov (školjk, alg, rib) je najhitreje rastoči sektor pridelave hrane – proizvodnja je leta 2006 znašala 51,7 milijonov ton v vrednosti 78,8 milijard ameriških dolarjev. Glede geografske razporeditve je 89 odstotkov proizvodnje v azijsko-pacifiški regiji. Daleč največji delež ima Kitajska, ki poskrbi za 67 odstotkov svetovne proizvodnje. Izvoz rib in vodnih organizmov je izrednega pomena za gospodarstva držav v razvoju. Leta 2006 je neto izvoz držav v razvoju znašal 24,6 milijard ameriških dolarjev (podatki FAO). Državam v razvoju prihodek od ribištva predstavlja tudi izdaja dovoljenj flotam razvitih držav za lovljenje v njihovih izključnih ekonomskih conah. V skladu s Konvencijo ZN o pomorskem mednarodnem pravu (United Nations Convention on the Law of the Sea – UNCLOS) izključna gospodarska cona zajema območje v oddaljenosti 200 milj od kopnega in obalnim državam daje izključno pravico nadzora ter izrabe virov. Če hočejo ribiške flote tujih držav loviti na tem območju, morajo s pomorsko državo skleniti posebne pogodbe. Čeprav je to po eni strani vir dohodka za manj razvite države, pa lahko taka praksa vodi do izčrpavanja zalog rib in izpada dohodka za domače ribiče s praviloma slabšo tehnologijo. (Več na: Fair Politics)

Stališče Evropske unije

Evropska komisija se je v Sporočilu Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o skladnosti politike za razvoj zavezala k spremembi sporazumov o ribištvu s partnerskimi državami najkasneje do leta 2008. V okviru teh dvostranskih sporazumov o ribištvu pa bo EU pozornost namenila tudi razvojnim ciljem. Partnerski sporazumi naj bi upoštevali trajnostno izrabo ribolovnih virov in stremeli k izboljšanju notranje ribiške politike partnerskih držav. EU se prav tako zavzema za povezovanje razvojne politike in partnerskih sporazumov o ribištvu. V pregledu izpolnjevanja zavez o skladnosti politike za razvoj iz leta 2009 Evropska komisija ugotavlja, da so na novo sklenjeni partnerski sporazumi o ribištvu bolj razvojno naravnani, a še vedno obstaja skrb o njihovem vplivu na prebivalstvo držav v razvoju in dvomi o njihovi resnični trajnostni naravnanosti.

Evropska komisija je pripravila tudi dokument o ribištvu in zmanjševanju revščine, v katerem je poudarila pomen ribištva za države v razvoju. Več kot 150 milijonov ljudi v revnih državah je odvisnih od ribištva. Ribe zanje predstavljajo pomemben vir preživetja. Med 50 in 60 odstotkov rib je ujetih na področjih pod nadzorom držav v razvoju. Ribištvo je tako močno vpeto v mednarodno trgovino, v kateri je EU med največjimi uvozniki in porabniki rib. Po ocenah se kar 63 odstotkov rib iz skupine Afriških, karibskih in pacifiških držav uvozi v EU. Evropska komisija tudi v tem dokumentu poudarja skladnost skupnostnih politik z razvojno politiko in komplementarnost s politikami držav članic EU, ki lahko s svojim znanjem na specifičnih področjih (npr. integriran razvoj obalnih področij, zaščita koralnih grebenov, pravna in institucionalna pomoč, razvoj ribiškega sektorja) veliko prispevajo. Evropska komisija med drugim poudarja, da mora EU prispevati k reševanju problema izčrpavanja zalog rib na globalni ravni s ciljem trajnostne izrabe ribolovnih virov. K temu lahko EU pripomore s pomočjo vladam držav v razvoju pri zagotavljanju dostopa revnega prebivalstva do ribolovnih virov. Politika EU naj bi predstavljala ravnotežje med solidarnostjo z državami v razvoju in potrebo EU po uvozu rib. Poleg tega se EU zavzema za pojmovanje oceanov kot skupne dediščine človeštva. Za skladnost politik za razvoj je izjemnega pomena obljuba, da se bo EU zavzemala za vključenost tradicionalnih ribiških skupnosti v črpanje finančnih sredstev iz sklenjenih ribiških sporazumov in si prizadevala za sodelovanje civilne družbe držav v razvoju pri sklepanju ter izvajanju sporazumov.

Problem neskladnosti

Na področju ribištva problem predstavlja pretirano izkoriščanje zaloge rib in vodnih organizmov. FAO v poročilu navaja, da je bilo v letu 2007 kar 28 odstotkov zalog rib pretirano izkoriščenih, 52 odstotkov maksimalno izkoriščenih, zato širjenje ribolova ni bilo mogoče. Ribolov je bilo potencialno mogoče povečati zgolj na 20 odstotkov zalog. EU je sprejela več dokumentov, v katerih se zavzema za trajnostno izrabo ribolovnih virov v okviru partnerskih sporazumov. Vendar pa te zaveze v veliki meri ne uresničuje. Fair Politics navaja, da so partnerske države, ki dovoljujejo ribolov ladij iz EU v lastnih izključnih ribolovnih conah, v slabšem položaju. Partnerske države so manj gospodarsko razvite in posledično močno odvisne od gospodarskega sodelovanja z EU. V Mavretaniji in Gvineji Bissau je vlada skoraj povsem odvisna od prihodkov iz partnerskih sporazumov o ribištvu (razvite države plačajo v zameno za dovoljenje za ribolov v tretjih državah). Lokalno prebivalstvo pa sploh ni deležno teh prihodkov.

Afriški ribiči ne morejo tekmovati s tehnološko naprednejšimi evropskimi ladjami, ki tako polovijo večino rib ob obalah njihovih držav. Ribolov je v Senegalu pomembna gospodarska panoga, saj predstavlja skoraj tretjino senegalskega izvoza in neposredno zagotavlja 100.000, posredno pa 600.000 delovnih mest. Kot v nekaterih drugih državah v razvoju so za Senegal nezanemarljiv vir dohodka tudi ribiški sporazumi s tretjimi državami. Leta 2002 je EU s Senegalom podpisala nov sporazum, ki pa je potekel v letu 2006. Kljub izboljšani regulaciji ribolova pa je problematično dejstvo, da sporazum še vedno ne vsebuje določil o maksimalni dovoljeni količini ulova (več na UNDP). Na splošno so bili sporazumi EU v preteklosti večkrat podvrženi kritikam zaradi neupoštevanja potreb lokalnega prebivalstva, pretiranega izkoriščanja ribolovnih virov in zaradi dejstva, da subvencije ribiškim flotam iz EU povzročajo izgubo zaslužka za ribiče iz revnejših držav. Poleg tega pa je že EU sama priznala problem ilegalnega ribolova ribiških ladij iz EU, ki velikokrat prijavljajo veliko manjšo količino ulova od dejanske. V primeru Senegala je EU zanikala kritike nevladnih organizacij (več na portalu EU).

Priporočila:

• EU naj upošteva zaveze, ki jih je dala glede večje razvojne naravnanosti partnerskih sporazumov o ribolovu, pomoči pri izboljšanju notranjih ribiških politik partnerskih držav in skrbi za trajnostno izrabo ribolovnih virov.
• Okoljske vidike ribolova je potrebno postaviti višje na agendo mednarodne skupnosti.

Deli v socialna omrežja