Potrebno je okrepiti prizadevanja na področju vključevanja razvojnih politik v področje znanosti in raziskovanja. Znanost, tehnologija in inovacije prispevajo k višji gospodarski rasti ter lahko hkrati doprinesejo k trajnostnemu razvoju. Znanost je izrednega pomena pri reševanju najbolj perečih svetovnih problemov, kot so podnebne spremembe, prehranska in energetska varnost, zagotavljanje pitne vode, zdravstvo. Za prispevek znanosti k razvoju je potrebno tako državno kot mednarodno (so)delovanje. Države morajo zagotoviti ustrezno podporno okolje za raziskave, na mednarodni ravni pa je potrebno podpreti prenos tehnologije v države v razvoju, spodbujati raziskave in inovacije s ciljem uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja ter okrepiti mednarodno sodelovanje med razvitimi državami in državami v razvoju (povzeto po OECD). Za znanstveni napredek držav v razvoju veliko oviro predstavlja patentna zakonodaja, kjer je vidno neskladje med razvojno in trgovinsko oz. znanstveno politiko.

Znanost in tehnologija kljub temu pomembno prispevata k razvoju:

• prispevek k blaginji (razvit znanstveni sektor pomeni kakovostno zdravstvo in zadostno preskrbo s hrano, omogoča izgradnjo potrebne infrastrukture, prispeva h gospodarskemu razvoju),
• prispevek k učinkovitejši in okolju prijaznejši rabi energije (vlaganja v obnovljive vire energije),
• prispevek k boljšemu zdravju prebivalstva (učinkovit boj proti virusu HIV/AIDS-u in drugim nalezljivim boleznim s pomočjo razvijanja novih cepiv ter zdravil),
• prispevek k izboljšanemu dostopu do pitne vode in higieni (tehnološke inovacije so ključne pri upravljanju vodnih virov, inovacije na področju kmetijstva lahko zmanjšajo porabo vode),
• prispevek k politični stabilnosti in globalni varnosti (gospodarska rast lahko s pomočjo inovacij in tehnološkega napredka zmanjša socialne razlike ter okrepi demokratično vladanje; prizadevanja nevladnih organizacij za demokracijo in mednarodni mir so učinkovitejša ravno zaradi novih tehnologij).

(Več na: UNDP)

 Stališče Evropske unije

Na področju raziskav in inovacij si Evropska unija (EU) prizadeva vključevati razvojne cilje v politike raziskav ter tehnološkega razvoja in politike inovacij. Tudi EU se namreč zaveda, da izboljšane gospodarskih, družbenih in okoljskih razmer v državah v razvoju temeljijo na znanju. Države v razvoju tako spodbuja k vlaganju v znanost in tehnologijo ter vključevanju malih in srednjih podjetij v politiko inovacij, k izboljšavam v raziskovalni in tehnološki infrastrukturi ter visokem šolstvu, k povečanju mednarodne mobilnosti ob hkratni preprečitvi bega možganov in k povečanju sredstev za visoko izobraževanje mladih, zlasti deklet. EU poleg tega podpira tudi skupne raziskave s ciljem naslavljati probleme držav v razvoju in številne programe za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja. Spodbujala pa bo tudi vključevanje razvojnih vprašanj v različne tehnološke platforme in partnerstva in podprla usposabljanja na lokalni in regionalni ravni (povzeto po: http://eur-lex.europa.eu/). Napredek pri uresničevanju naštetih ciljev EU preverja s periodičnimi poročili o skladnosti politike za razvoj. Poročilo iz leta 2009 izpostavlja, da so v politiko raziskav uspešno vključeni tudi projekti, ki prispevajo k razvoju (zdravje, prehranska varnost) in da EU vključuje raziskovalce iz držav v razvoju v programe mobilnosti in delo na konkretnih projektih. Kljub temu pa je njihovo število še vedno majhno. Vse več pozornosti na področju znanosti in raziskav pa EU namenja tudi sodelovanju z regionalnimi organizacijami (več na: http://ec.europa.eu/).

Evropska komisija v strateškem okviru o mednarodnem sodelovanju na področju raziskav obravnava tudi sodelovanje z državami v razvoju. Sodelovanje na tem področju mora biti usklajeno z evropsko razvojno politiko in naslavljati potrebe revnejših držav, na primer uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja. Poročilo kot pomembna področja izpostavlja razvoj zalog pitne vode, hrane in energije, boj proti nalezljivim boleznim in posledicam klimatskim sprememb, zmanjševanje digitalnega razkoraka in skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Drug vidik mednarodnega sodelovanja z državami v razvoju pa vključuje še pomoč pri izgradnji ustrezne infrastrukture, oblikovanju politike na področju raziskav in vlaganju v človeške vire. Na ta način izboljšana raziskovalna infrastruktura bo pripomogla h gospodarskemu in socialnemu razvoju. V okviru sodelovanja EU z gospodarsko manj razvitimi državami velja omeniti še leta 2007 sklenjeno strateško partnerstvo med EU in Afriko, kjer je eno izmed prioritetnih področij gradnja družbe znanja. Predvidena je krepitev raziskovalnih sposobnosti Afrike z oblikovanjem subregionalnih raziskovalnih mrež, ki bi se osredotočale na za določeno regijo ključne prioritete (Afriško-evropsko strateško partnerstvo 2007). Več o strateškem partnerstvu v znanosti z Afriško unijo na http://www.africa-eu-partnership.org/.

Problem neskladnosti

Napredek držav v razvoju na področju znanosti in tehnologije ovira patentna zakonodaja. V okviru Svetovne trgovinske organizacije je bil sprejet sporazum o zaščiti intelektualne lastnine, t. i. TRIPS . Veljati je začel leta 1995. Regulira zaščito avtorskih pravic, blagovnih znamk, geografskih oznak, industrijskih vzorcev in modelov ter patentov. Za vsako od naštetih področij so določeni minimalni standardi zaščite. Določene so tudi izjeme od spoštovanja pravil. Za primere sporov med podpisnicami TRIPS je pristojno telo za reševanje sporov v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Sporazum predvideva fleksibilno uresničevanje za najmanj razvite države. Prehodno obdobje pred popolnim uresničevanjem TRIPS za najmanj razvite države (LDCs) bo prenehalo veljati v letu 2016. 30. člen TRIPS omogoča uporabo patenta brez dovoljenja lastnika v primeru izrednega stanja oz. ekstremne nuje, a pod pogojem, da je uporabnik pred tem že zaprosil za dovoljenje. Besedilo TRIPS vsebuje tudi poziv k spodbujanju tehnoloških inovacij in prenosa tehnologije. Razvite države naj bi tako nudile spodbude podjetjem in institucijam na njihovem ozemlju za prenos tehnologije v revnejše države (več na: http://www.wto.org/).

Leta 2003 je Svet TRIPS na pobudo držav v razvoju sprejel dokument o implementaciji 66.2. člena TRIPS, po katerem morajo razvite države pripravljati letna poročila o aktivnostih na področju prenosa tehnologije. Zaradi kritik, da patentna zaščita onemogoča dostop revnih držav do prepotrebnih zdravil proti nalezljivim boleznim, pa je bila že leta 2001 sprejeta Deklaracija o Sporazumu TRIPS in javnem zdravju. V deklaraciji je izpostavljena potreba po patentih, ki prispevajo k razvoju novih zdravil, hkrati pa tudi vpliv patentne zakonodaje na visoke cene zdravil. Poudarjeno je, da naj se TRIPS interpretira na način, ki je najkoristnejši za zdravje prebivalcev držav WTO in omogoča enakopraven dostop do zdravstvenih storitev za vse. Deklaracija omogoča izdajo licenc za proizvodnjo generikov, še posebej v primeru zdravstvenih kriz oz. epidemij. Z Odločitvijo Generalnega sveta o izvajanju 6. Odstavka Deklaracije iz Dohe o Sporazumu TRIPS pa je STO leta 2003 dovolila, da države izvoznice zdravil izdajo licence za proizvodnjo generikov. Zdravila bi potem uporabili v najmanj razvitih državah (LDCs) v primerih ekstremne nuje.

Nevladne organizacije kljub spremembam še vedno kritizirajo trenutno patentno zakonodajo. Fair Politics navaja, da sta ZDA in EU pri sklepanju bilateralnih oz. multilateralnih sporazumov z državami v razvoju zahtevali celo večjo zaščito intelektualne lastnine, kot jo predvideva TRIPS (več o tem: http://www.fairpolitics.nl/). To je bil tudi eden od razlogov za propadla pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Andsko skupnostjo. EU je na koncu pogajanj nadaljevala bilateralno pogajanje s Kolumbijo in Perujem, ki sta bila pripravljena sprejeti strožje standarde. Abbott TRIPS označi kot sredstvo razvitih držav, ki omogoča prevlado njihovih farmacevtskih podjetij. Trditev še dodatno podkrepi dejstvo, da je 96 % patentov za zdravila v rokah zahodnih podjetij (več na: http://www.fairpolitics.nl/). Obvezna patentna zaščita v državah v razvoju ostro omejuje proizvodnjo generikov in viša cene zdravil. Praktično vse dosedanje analize o TRIPS so pokazale, da ta največ koristi prinaša farmacevtskim podjetjem iz OECD, predvsem iz ZDA, Japonske, Švice, Nemčije in VB, in da bi države v razvoju potrebovale velika vlaganja v raziskave in razvoj na področju farmacije, kar pa je nerealno pričakovati. Imajo namreč premalo sredstev že za nakup zdravil proti nalezljivim boleznim, zato bi bilo potrebno te nakupe subvencionirati (povzeto po: http://www.iprcommission.org).

Pri zagotavljanju zdravil za prebivalce revnih držav je pomembno tudi delovanje nevladnih organizacij in civilne družbe. Javni pritiski na multinacionalna farmacevtska podjetja so v preteklosti že prinesli rezultate. Močne korporacije so bile na primer prisiljene umakniti tožbo proti južnoafriški vladi, ki je dovolila proizvodnjo generikov. Na Tajskem je podobno ob protestih civilne družbe zahodno farmacevtsko podjetje dovolilo prodajo generičnih zdravil proti AIDS-u, kar je povzročilo 98-odstotno znižanje cene (povzeto po: http://www.eldis.org/).

Priporočila:

• Razvite države naj pomagajo pri razvoju znanstvenega sektorja v državah v razvoju s tehnično pomočjo, pomočjo pri oblikovanju politik, skupnimi raziskovalnimi projekti, programi izobraževanja raziskovalcev in vlaganjem v infrastrukturo;
• Z mednarodno pomočjo naj se povečajo vlaganja v visoko šolstvo v državah v razvoju, s poudarkom na enakosti spolov;
• Revnejše države naj izkoristijo obstoječe možnosti fleksibilne interpretacije TRIPS, nadaljujejo naj se prizadevanja za dostop prebivalcev držav v razvoju do potrebnih zdravil;
• Okrepijo naj se pritiski za spremembe pravil o zaščiti intelektualne lastnine, ki naj ne škodi državam v razvoju;
• Razvite države naj uresničijo obljube o prenosu tehnologije.

Deli v socialna omrežja