skladnost-politik-(1)
skladnost-politik-(2)
skladnost-politik-(3)
skladnost-politik-(4)
skladnost-politik-(5)
skladnost-politik-(6)
skladnost-politik-(7)

Trgovina

Trgovina je eno najpomembnejših področij, kjer lahko ustrezne politike, ki so skladne z razvojno pomočjo, doprinesejo k hitrejšemu in bolj uravnoteženemu razvoju. Primer so države Jugovzhodne Azije, kjer se je izkazalo, da ustrezna trgovinska politika, podprta z drugimi inštrumenti, ki spodbujajo gospodarski razvoj, bistveno pripomore k splošnemu gospodarskemu razvoju in zmanjševanju revščine. Evropska unija (EU) ima pri tem še posebej veliko vlogo, saj je ne le največji trg na svetu, temveč tudi glavni uvoznik iz držav Afrike, Karibov in Pacifika (t. i. države AKP).

Glavni dokument s področja trgovinske politike je Sporazum iz Cotonouja, ki ureja trgovinsko politiko med EU in državami AKP. Podpisan je bil leta 2000, glavni cilj sporazuma pa je zmanjšanje revščine in postopna integracija držav AKP v globalno ekonomijo. Osnovan je na treh stebrih:

  • razvojno sodelovanje,
  • gospodarsko in trgovinsko sodelovanje ter
  • politična dimenzija.

Stališče Evropske unije

Glavni finančni mehanizem za razvojno pomoč s strani Evropske komisije za izvajanje Sporazuma iz Cotonouja je Evropski razvojni sklad (European Development Fund – EDF). EDF je financiran s strani posameznih držav članic EU po ključu njihovega doprinosa, ki je predmet skladnosti med donatorjem in prejemnikom.

Sporazum iz Cotonouja se obnavlja oz. dopolnjuje na vsakih pet let do leta 2020 in nato ponovno sprejema, da bi zadostil razvoju in spreminjajočim se odnosom med EU ter državami AKP.

Kot nadaljevanje Sporazuma iz Cotonouja so bili za potrebe razvoja posameznih držav oz. regij razviti t. i. gospodarski partnerski sporazumi. Gre za sporazume, ki naj bi ustvarjali prostotrgovinske cone med regijami AKP in EU. Glavna načela sporazumov so vzajemnost in enakopravnost, sporazumi pa predvidevajo postopno ukinitev vseh trgovinskih preferenc ter omejitev med podpisniki sporazuma. Sporazumi so bili zasnovani s ciljem, da bi povečali regionalno integracijo in diverzifikacijo gospodarstev znotraj določenih regij držav AKP. Tako so bile ustvarjene prostotrgovinske regije, katerih namen je regionalni gospodarski razvoj trgov, trgovina z Juga na Jug, konkurenčnost ter privlačnost za tuje investicije. Posledično naj bi se te regije razvile v enakopravne gospodarske partnerice EU.

Prav tako EU že od leta 1971 uporablja posebno trgovinsko politiko za trgovanje z državami AKP, s katero želi doseči večji dostop držav v razvoju do trgov EU. Splošni preferenčni sistem (Generalised Scheme of Preferences – GSP) izvoznikom iz držav v razvoju omogoča prostotrgovinski in brezkvotni dostop do evropskih trgov, kar v praksi pogosto pomeni določanje nižjih davkov oz. carin za uvoz izdelkov iz držav AKP na trge EU. GSP+ pa je dodaten okvir za dostopanje do trgov, namenjen predvsem najbolj ranljivim državam, ki uresničujejo določila različnih mednarodnih konvencij na področju človekovih pravic, pravic delavcev, dobrega upravljanja ali okoljske trajnosti.

Na podlagi prepoznanja, da bi morale najmanj razvite države dobiti še ugodnejše trgovinske okvirje od ostalih držav v razvoju, se je od leta 2001 uveljavila pobuda »Vse razen orožja« (Everything but Arms – EBA), ki odpravlja vse davke in carine za blago, uvoženo iz najmanj razvitih držav (torej za 49 od 79 držav AKP), razen za orožje in strelivo. Veljavnost sporazuma EBA za najmanj razvite države ni časovno omejena, morajo pa biti te države po statistikah Organizacije združenih držav (OZN) uvrščene med najmanj razvite države. Ko država izpade s tega seznama OZN, zanjo ugodnosti v okviru EBA prenehajo veljati.

Pomemben mehanizem za spodbujanje in vzpostavljanje trgovinske politike znotraj držav v razvoju je »Pomoč za trgovino« (Aid for Trade – AFT), katerega glavni namen je pomoč državam pri integriranju v svetovni trgovinski sistem ter učinkovitejša izraba trgovine za boj proti revščini. AFT prepoznava šest področij aktivnosti:

  1. trgovinska politika in zakonodaja,
  2. razvoj trgovine,
  3. s trgovino povezana infrastruktura,
  4. izgradnja produkcijskih zmogljivosti,
  5. regulacije in prilagajanja trgovinske politike,
  6. ostale potrebe, povezane s trgovino.

Problem neskladnosti

Pri uvedbi gospodarskih partnerskih sporazumov se pojavljajo številna vprašanja. V prvi vrsti gre za vprašanje primernosti posameznih gospodarskih regij, pri čemer so med državami znotraj regije velikokrat večje razlike v gospodarski razvitosti kot med regijami samimi ali regijo in EU. Razlog za uresničevanje EPA sporazumov je, da trgovinski sporazumi med EU in AKP desežejo kriterije Svetovne trgovinske organizacije (World Trade Organization – WTO) za prosto trgovino. Znotraj okvirja WTO naj bi vse države znižale svoje carine za uvoženo blago, poleg tega pa bi morale omejiti subvencije za domačo proizvodnjo, kar ni v skladu s Sporazumom iz Cotonouja. Na eni strani imajo države AKP do neke mere prost dostop do evropskih trgov, po drugi pa veliko držav AKP zaračunava posebne carine na uvoženo blago.

Do sedaj so v praksi sporazume EPA podpisale le najbogatejše države v posameznih regijah, saj so se zaradi razvitejših gospodarstev in boljših izhodiščnih pozicij pripravljene hitreje prilagoditi na nove razmere, ko se odstranijo omejitve za evropske izdelke. Poleg tega najrazvitejše države ne morejo podpisovati sporazumov EBA, za najmanj razvite države pa je podpisovanje EBA veliko bolj praktično kot podpisovanje EPA. Če se katera izmed manj razvitih držav AKP odloči podpisati regionalni sporazum EPA z EU, bo morala odpreti svoj trg. Tako bo sporazum EBA dejansko postal ničen, država pa se bo morala prilagoditi prostotrgovinski ureditvi v okviru EPA. Posledično večinoma prihaja do podpisovanja individualnih sporazumov EPA (iEPA), kar pomeni, da se regionalno povezovanje, ki je cilj tega sporazuma, samo še bolj oddaljuje. Nemalokrat namreč individualni sporazumi EPA povzročijo konflikt interesov med članicami določene regije. Spletna stran Fair politics v zvezi s tem predstavlja primer Gane, ki je podpisala sporazum iEPA, v pogajanjih za podpis sporazuma EPA kot del regionalne skupine Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (Economic Community Of West African States – ECOWAS) pa je podpis sporazuma iEPA oviral pogajanja na ravni regionalnega EPA, saj so bila nekatera določila iEPA v nasprotju s pogajalskim izhodiščem skupine ECOWAS.

Priporočila:

  • EU naj skupaj z državami AKP razvije mehanizem evalvacije za sporazume EPA, da bi zagotovili doseganje želenih rezultatov.
  • EU naj z vidika razvojne politike razvije sistem revizije za vse prostotrgovinske sporazume z državami v razvoju.
  • EU naj spodbuja regionalno povezovanje držav AKP, vendar le na način, ki upošteva družbeno-gospodarske razlike znotraj regije. Nasprotujoča si oz. konkurenčna določila različnih sporazumov (npr. EPA in iEPA) je potrebno spremeniti, prav tako pa je potrebno vsem članicam regije omogočiti enak dostop do različnih trgovinskih politik.
 

Operacijo delno financira  Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete Institucionalna in administrativna usposobljenost; prednostne usmeritve Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij, civilnega in socialnega dialoga.

sloga

sloga

Spletna stran Skladnost politik za razvoj je spletna stran nevladnih razvojnih organizacij, ki se združujejo v Platformi Sloga
in je del projekta "S Slogo(m) do učinkovitega razvojnega sodelovanja II", ki je pridobil sredstva Evropskega socialnega sklada na razpisu Ministrstva za javno upravo za obdobje 2010-2012.

Stran je bila posodobljena in nadgrajena 2015-2016 v sklopu projekta "Svetovljanska Evropa" (World Wise Europe), ki ga financira Evropska komisija in deloma sofinancira Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Vsebina spletne strani ne odraža nujno stališča ali mnenja Evropske komisije ali MZZ RS.

Pravno obvestilo!

icon wweb

icon mrssb

icon eub