skladnost-politik-(1)
skladnost-politik-(2)
skladnost-politik-(3)
skladnost-politik-(4)
skladnost-politik-(5)
skladnost-politik-(6)
skladnost-politik-(7)

Podnebne spremembe

Podnebne spremembe, ki jih povzroča človek, so vedno bolj pomembna tema. Enako pogosto je slišati tudi pozive k čim hitrejšemu ukrepanju, ki temeljijo na različnih raziskavah, kot je npr. Sternovo poročilo ali Medvladni panel o podnebnih spremembah.

Ker se je veljavnost Kjotskega protokola v okviru Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah (United Nations Framework Convention on Climate Change - UNFCCC) zaključila z letom 2012, si je Evropska unija (EU) zadala dolgoročni cilj stabilizirati rast globalnega segrevanja na 2 ºC.

Tako kot na področju okolja so tudi podnebne spremembe pogosto najbolj usodne za tiste, ki so odvisni od svojega naravnega okolja, to pa je večina prebivalstva v državah v razvoju. Posledice, ki jih podnebne spremembe lahko povzročijo, so:

  • manjši kmetijski pridelki,
  • težave pri oskrbi z vodo,
  • poplavljanje nižje ležečih področij,
  • širjenje nalezljivih bolezni,
  • pogostejši vremenski ekstremi,
  • spreminjanje pogojev za pridelavo specifičnih pridelkov itd.

Sternovo poročilo izpostavlja, da podnebne spremembe predstavljajo veliko grožnjo za države v razvoju zaradi njihove geografske lege (tropsko podnebje, menjavanje sušnih in monsunskih obdobij), nizkih dohodkov, naraščanja števila prebivalstva in velike odvisnosti od kmetijskega sektorja. Predvidene posledice podnebnih sprememb zajemajo:

  • zmanjšanje prihodkov od kmetijstva,
    • letine v Afriki in Zahodni Aziji bi se lahko zmanjšale tudi za 35 odstotkov, kar bo povzročilo višjo stopnjo revščine, saj bodo ljudje ves svoj dohodek porabili za golo preživetje;
    • zaradi lakote bi bilo ob višji temperaturi za 3 ºC ogroženih dodatnih 250 do 550 milijonov ljudi;
  • večja pogostost naravnih katastrof,
  • hitrejše širjenje nalezljivih bolezni,
    • ob povišanju temperature za 2 ºC bi bilo zaradi malarije v Afriki ogroženih dodatnih 40 do 60 milijonov ljudi;
    • več bolezni, povezanih z onesnaženo vodo;
  • povečanje stroškov zaradi podnebnih sprememb,
    • v Indiji in Jugovzhodni Aziji bi lahko do leta 2100 obsegali tudi 9–13 odstotkov BDP ter 7–10 odstotkov BDP v Afriki in na Bližnjem vzhodu;
    • zaradi manjših dohodkov bi dodatnih 145–220 milijonov ljudi živelo z manj kot 2 ameriškima dolarjema na dan;
    • smrtnost otrok v Jugovzhodni Aziji in Podsaharski Afriki bi lahko letno narasla za dodatnih 165.000–250.000 smrti;
  • naraščanje morske gladine, dezertifikacija ipd. bi milijone ljudi prisililo k migracijam,
    • ob zvišanju morske gladine za en meter bi bila ena petina Bangladeša pod vodo;
    • vlada otoške države Tuvalu se že pogaja z Novo Zelandijo o pravici do migracije, saj bo otok poplavljen in nerodoviten;
    • po svetu okoli 200 milijonov ljudi živi na ogroženih obalnih območjih;
  • podnebne spremembe bi lahko povzročile tudi konflikte med državami,
    • suša oz. pomanjkanje vode bi lahko vplivalo na varnostno situacijo v Zahodni Afriki in ob Nilu (v najslabšem primeru bi lahko pretok Nila do leta 2100 upadel za 75 odstotkov). Že sedaj so meddržavni odnosi v Srednji Aziji napeti zaradi krčenja Uralskega jezera.

Stališče EU

Najpomembnejši dokument EU s področja podnebnih sprememb in razvojnega sodelovanja predstavlja Akcijski načrt EU za podnebne spremembe in razvoj. Zagotavljal naj bi vključenost tematik podnebnih sprememb v vse vidike razvojnih politik EU. Štiri glavne prioritete so:

  • dvig pomembnosti podnebnih sprememb na politični ravni,
  • pomoč državam v razvoju pri prilagajanju na podnebne spremembe,
  • podpora pri iskanju kompromisov in trajnostnih rešitev in
  • razvoj administrativnih zmogljivosti v ranljivih državah.

Leta 2007 je EU vzpostavila Global Climate Change Alliance z namenom, da bi najbolj ranljivim državam v razvoju (najmanj razvite države (Least Developed Countries – LDCs in revne otoške države) pomagala pri soočanju s podnebnimi spremembami. EU naj bi nudila tudi finančno in tehnično pomoč. Evropska komisija (2007, 4–8) v dokumentu o globalnem partnerstvu o podnebnih spremembah izpostavlja naslednja prednostna področja:

  • prilagajanje podnebnim spremembam (tehnična pomoč LDCs pri oblikovanju in izvajanju strategij prilagajanja, financiranje pilotskih projektov prilagajanja, npr. glede upravljanja z naravnimi viri, podpora mednarodnim raziskavam o vplivu podnebnih sprememb v LDCs),
  • zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov zaradi izsekavanja gozdov (podpora zaščiti gozdov in učinkovitejšemu nadzoru nelegalnega izsekavanja),
  • povečano sodelovanje LDCs v trgovini z emisijami,
  • pomoč pri povečanju pripravljenosti na naravne nesreče in odpravljanju posledic,
  • vključitev področja podnebnih sprememb v strategije zmanjševanja revščine (vključitev podnebnih sprememb v razvojno sodelovanje).

    Mednarodna pogajanja o okolju in podnebnih spremembah

    (povzeto po King, Richards in Tydesley (2011, 7–13))

    • 1988: Svetovna meteorološka organizacija in Program ZN za okolje ustanovita Medvladni panel o podnebnih spremembah (Intergovernmental Panel on Climate Change) ki leta 1990 izda poročilo o človekovem vplivu na podnebne spremembe in problematiko postavi na mednarodno agendo.
    • 1992: države članice ZN na vrhu v Riu sprejmejo Okvirno konvencijo ZN o klimatskih spremembah (United Nations Framework Convention on Climate Change), ki predstavlja podlago za vsa nadaljnja pogajanja o podnebnih spremembah. 
    • 1995: začetek pogajanj o Kjotskem protokolu, ki je bil sprejet leta 1997 in v veljavo stopil leta 2005. Kjotski protokol je vpeljal sistem zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, vendar samo za razvite države. Te naj bi izpuste v obdobju od 2008 do 2012 zmanjšale za vsaj 5 odstotokov glede na leto 1990 (EU zaveza je 8 odstotkov). Vzpostavljen je bil tudi sistem trgovanja z izpusti. Pogajanja o ukrepih po letu 2012 so potekala v dveh smereh. V okviru Ad hoc Working Group on Further Commitments for Annex I Parties under the Kyoto Protocol so se pogajale samo tiste razvite države, ki so se obvezale k zmanjšanju emisij že v prvi fazi (torej brez Združenih držav Amerike). V okviru t. i. Bali Action Plan so pogajanja potekala znotraj Ad hoc Working Group on Long-Term Cooperative Action, kjer je bil cilj sprejeti program ukrepov tako za razvite države kot države v razvoju, sistem nadzora in poročanja, posebne finančne mehanizme in dogovor o prenosu tehnologije.
    • Izven okvira omenjenih pogajalskih skupin so določene države sprejele unilateralne zaveze. EU je leta 2005 vzpostavila sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov. Sistem omejuje izpuste za približno 11.000 največjih onesnaževalcev v energetsko intenzivnih gospodarskih sektorjih v vseh državah članicah EU, Lihtenštajnu, na Islandiji in Norveškem. Podjetja dobijo pravice za izpust točno določene količine toplogrednih plinov. Tisti z manjšimi izpusti lahko presežke prodajo. Zgornja meja skupnih izpustov se postopno zmanjšuje. EU je sprejela še druge zaveze: zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov do 2020 za 20 oz. 30 odstotkov, če bodo druge gospodarske velesile prevzele svoj delež. Dolgoročni cilj pa je do leta 2050 zmanjšati izpuste za 80–95 odstotkov glede na leto 1990.
    • 2009: podnebna konferenca v Kopenhagnu, ki velja v javnosti za neuspeh, ker državam ni uspelo sprejeti pravno zavezujočega dokumenta. Sprejet je bil politično zavezujoč dokument Copenhagen Accord, ki vsebuje ohlapne zaveze o mednarodnem sodelovanju v boju proti podnebnim spremembam in strinjanje z znanstvenim stališčem, da se povprečna temperatura ne bi smela zvišati za več kot 2 ºC.
    • 2010: 16. podnebna konferenca ZN v Cancunu. Rezultati konference so bili v javnosti sprejeti pozitivneje kot tisti v Kopenhagnu, a konferenca kljub temu ni prinesla pravno zavezujočega dokumenta. Potrjen je bil cilj, da se globalno segrevanje omeji na 2 ºC. 76 držav je podalo prostovoljne zaveze o zmanjšanju izpustov. Države so se dogovorile o dodelitvi 30 milijard ameriških dolarjev pomoči pri soočanju s podnebnimi spremembami za LDCs v obdobju 2010–2012. Države so se dogovorile tudi o upravljanju t. i. Zelenega podnebnega sklada, preko katerega bi se za pomoč pri boju proti podnebnim spremembam letno namenilo 100 milijard ameriških dolarjev. Sklad zajema 24 držav (razvite in države v razvoju), prva tri leta ga je upravljala Svetovna banka. V okviru področja prilagajanja podnebnim spremembam je bil vzpostavljen Tehnološki mehanizem (Technology Mechanism) za raziskave in prenos tehnologije. Edina država, ki se z dogovorom iz Cancuna ni strinjala, je bila Bolivija. Bolivijski predstavniki so nestrinjanje pojasnili z razlago, da prostovoljne obljube in ponoven izostanek pravno zavezujočega dokumenta ne predstavljajo nikakršnega napredka.

    Primer neskladja:

    Problematika podnebnih sprememb je močno povezana s področjem okolja, kmetijstva in energetske politike, po drugi strani pa tudi s področjem migracij, varnosti in ne nazadnje socialne politike. Politike, ki urejajo blažitev posledic podnebnih sprememb, morajo spoštovati pravico do razvoja vseh ljudi, kar pomeni, da mora biti odgovornost za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov pravično porazdeljena.

    Paket za podnebje in energijo, ki ga je leta 2008 izdala EU, državam EU dovoljuje, da lahko kompenzacije izpustov v državah izven EU predstavljajo do 70 odstotkov njihovih domačih obveznosti za zmanjševanje emisij. V CONCORD-ovem poročilu o skladnosti iz leta 2009 trdijo, da pri tem prihaja do več neskladnosti z razvojno politiko. Zaradi tako visokega odstotka kompenzacij je ogrožena okoljska integriteta ciljev zmanjševanja izpustov, s čimer prihaja do zamud pri vzpostavljanju nizko ogljičnih gospodarstev znotraj EU. Poleg tega obstaja bojazen, da si lahko zasluge za najcenejše ukrepe zmanjševanja toplogrednih plinov, ki jih države v razvoju najlažje sprejmejo, prisvojijo države članice EU. EU ob tem navaja, da bodo kompenzacije štete kot »merljive in preverljive«. Kompenzacije so po konvenciji UNFCCC ukrepi, ki naj bi državam iz seznama Annex I pomagali pri uresničevanju lastnih ukrepov doseganja zmanjševanja izpustov, zato ne morejo hkrati biti šteti kot investicije v zmanjševanje emisij držav v razvoju.

    Priporočila:

    • Vse politike EU na področju podnebnih sprememb kot tudi nov dogovor v okviru UNFCCC mora prepoznati in poudariti pravico državljanov v državah v razvoju do trajnostnega razvoja.
    • Dostop do čiste in dostopne energije naj bo odgovor na energetsko problematiko držav v razvoju, ki mora biti vključen v strategijo reševanja podnebne problematike.
    • Skladnost politik za razvoj mora biti ena glavnih prioritet EU pri reševanju podnebne problematike. Prihodnje EU politike na področju kmetijstva, prehrane, energije, trgovine in migracij bodo morale vključevati zaveze razvojne ter podnebne politike.
    • Sredstva, namenjena državam v razvoju, se ne smejo podvajati. Nekatera sredstva so namreč poročana dvakrat ali celo trikrat (kot uradna razvojna pomoč, podnebno financiranje in kot CDM projekti). Sredstva za podnebno ukrepanje v državah v razvoju morajo biti predvidljiva, zadostna in ločena od sredstev, namenjenih razvojnemu sodelovanju.
     

    Operacijo delno financira  Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete Institucionalna in administrativna usposobljenost; prednostne usmeritve Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij, civilnega in socialnega dialoga.

    sloga

    sloga

    Spletna stran Skladnost politik za razvoj je spletna stran nevladnih razvojnih organizacij, ki se združujejo v Platformi Sloga
    in je del projekta "S Slogo(m) do učinkovitega razvojnega sodelovanja II", ki je pridobil sredstva Evropskega socialnega sklada na razpisu Ministrstva za javno upravo za obdobje 2010-2012.

    Stran je bila posodobljena in nadgrajena 2015-2016 v sklopu projekta "Svetovljanska Evropa" (World Wise Europe), ki ga financira Evropska komisija in deloma sofinancira Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Vsebina spletne strani ne odraža nujno stališča ali mnenja Evropske komisije ali MZZ RS.

    Pravno obvestilo!

    icon wweb

    icon mrssb

    icon eub