skladnost-politik-(1)
skladnost-politik-(2)
skladnost-politik-(3)
skladnost-politik-(4)
skladnost-politik-(5)
skladnost-politik-(6)
skladnost-politik-(7)

Kmetijstvo

Največji izzivi na področju kmetijstva se kažejo na področju enakopravnosti spolov, podnebnih sprememb, okoljske degradacije, biogoriv, inovativne tehnologije itd.
Prebivalcem držav v razvoju je potrebno omogočiti dostop do ozemlja, vode, denarja, tehnologije in storitev v kmetijstvu ter priložnosti na trgu dela. Kmetijstvo predstavlja najpomembnejšo gospodarsko panogo v veliko državah v razvoju in kot tako bi moralo biti ena od prioritet mednarodnega razvojnega sodelovanja. Svetovna banka v poročilu Agriculture for Development izpostavlja tri načine, s katerimi kmetijstvo pozitivno vpliva na razvoj:

  • kmetijstvo kot gospodarska aktivnost prispeva h gospodarski rasti, k razvoju zasebnega sektorja (prek možnosti investiranja) in k razvoju nekmetijskih dejavnosti na podeželju; kmetijstvo je prav tako ključno za zagotavljanje prehranske varnosti v državah v razvoju;
  • kmetijstvo je vir preživetja za približno 86 odstotkov prebivalstva na podeželju: v državah v razvoju kar tri milijarde od skupno 5,5 milijard ljudi živi na podeželju; v obdobju od 19932002 je absolutna revščina (ljudje, ki živijo z manj kot enim ameriškim dolarjem na dan) na ruralnih območjih v državah v razvoju padla s 37 na 29 odstotkov; v več kot 80 odstotkih gre zasluga boljšim pogojem v kmetijstvu in, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ne selitvi v urbana področja;
  • kmetijstvo pomembno vpliva na okolje, saj je največji porabnik vode, prispeva približno 30 odstotkov izpustov toplogrednih plinov, vpliva na kakovost prsti, hkrati pa so tudi gnojila in pesticidi velik dejavnik onesnaževanja okolja; po drugi strani pa lahko kmetijstvo prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti in k boljšemu gospodarjenju s porečji; pozitivni in negativni vplivi kmetijstva zahtevajo, da vse razvojne politike s kmetijstvom kot osrednjo panogo stremijo k zmanjšanju negativnih okoljskih vplivov.

Kmetijstvo je pomembna tema tudi v okviru pogajanj v Svetovni trgovinski organizaciji (STO). Za države v razvoju je ključno, da dobijo dostop do trgov razvitih držav. Kmetijski produkti za veliko držav v razvoju predstavljajo primerjalno prednost, a je njihov izvoz otežen zaradi visokih trgovinskih ovir. Novembra 2001 je bila v Dohi sprejeta Deklaracija ministrov, ki med drugim vsebuje tudi zaveze glede kmetijstva. Dolgoročni cilj je reforma trgovinskega sistema. Gre za izboljšan dostop do trgov za kmetijske izdelke, zmanjšanje in dokončno opustitev izvoznih spodbud ter ostalih državnih podpor. Pri tem pa je predvidena posebna obravnava držav v razvoju, in sicer s poudarkom na upoštevanju njihovih razvojnih potreb. Leta 2004 je Generalni svet STO sprejel delovni okvir, ki v prilogi A podrobneje obravnava načrt za dosego ciljev na področju kmetijstva. 

Stališče Evropske unije

V Evropskem soglasju za razvoj je v razdelku o kmetijstvu poudarjeno, da sta kmetijstvo in razvoj podeželja ključna za zmanjševanje revščine. Evropska unija (EU) tako podpira trajnostni razvoj podeželja, programe izboljšanja prehranske varnosti, infrastrukture in raziskave na področju tehnološkega razvoja kmetijstva. Kot dober ukrep za vključitev držav v razvoju v svetovno gospodarstvo pa EU vidi regionalno povezovanje in sklepanje trgovinskih sporazumov z državami v razvoju. V Sporočilu Evropskemu svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru se je EU zavezala k dokončanju reforme skupne kmetijske politike, poudarjeno je tudi, da se EU v okviru Razvojne agende iz Dohe zavzema za odpravo izvoznih nadomestil za kmetijske in živilske proizvode, prav tako pa bo preučila vpliv veljavnih sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov na države v razvoju. V Poročilu EU o napredku pri skladnosti politik za razvoj je na področju kmetijstva omenjena pomoč EU pri krizi, ki je nastopila zaradi visokih cen hrane. EU je oblikovala poseben sklad, v katerem je za boj proti krizi namenjena ena milijarda evrov (Food Facility). EU je tudi zmanjšala izvozne spodbude za kmete, v sporazume o gospodarskem partnerstvu z državami AKP pa je bil vpeljan poseben člen o skrbi za prehransko varnost.

V okviru evropske razvojne politike ima pomoč pri zagotavljanju prehranske varnosti v državah v razvoju pomembno vlogo. Evropska komisija je pripravila okvir za politiko na tem področju. Le-ta temelji na zavezah vrha o prehranski varnosti, ki je potekal leta 2009 v Rimu. EU tako želi s svojo politiko prispevati k uresničevanju naslednjih ciljev: izboljšati dostop do hrane, izboljšati hranilno vrednost zaužite hrane in izboljšati ukrepe za preprečevanje kriz ter krizno upravljanje. Politike zagotavljanja prehranske varnosti morajo biti prilagojene posamezni državi, ki naj jih sooblikuje (načelo lastništva). EU zagovarja doseganje primernega ravnotežja med uvozom hrane in samooskrbo, pomoč pa želi nameniti predvsem državam, ki imajo največ težav pri doseganju prvega razvojnega cilja tisočletja (zmanjšanje revščine in lakote) in drugega cilja trajnostnega razvoja (odprava lakote). To so afriške države, Bangladeš, Kambodža, Haiti, Nepal in Vzhodni Timor. EU kot učinkovit način povečanja prehranske varnosti vidi pomoč malim kmetom. V državah v razvoju namreč približno 85 odstotkov kmetov obdeluje površine, manjše od dveh hektarjev. Prav ti mali kmetje pa pridelajo polovico hrane. Vlaganja na tem področju zajemajo podporo okolju prijaznim načinom povečevanja produktivnosti in podporo dostopu do naravnih virov, zagotavljanje mikrokreditov in financiranje inovacij (toda ob upoštevanju tradicionalnih načinov kmetovanja). EU zagovarja vključevanje civilne družbe v oblikovanje kmetijskih politik v državah v razvoju, še posebej pa vključevanje žensk. Poleg tega želi EU poglobiti sodelovanje z afriškimi regionalnimi organizacijami (Afriška unija), podpira pa tudi afriške podube v kmetijstvu, kot je na primer CAADP (Comprehensive Africa Agriculture Development Programme).

CAADP je program Afriške unije za povečanje kmetijske proizvodnje in produktivnosti v okviru vseafriškega razvojnega partnerstva, t. i. NEPAD (New Partnership for Africa's Development). Znotraj NEPAD se oblikujejo razvojne strategije za šest tematskih področij: kmetijstvo in prehranska varnost, podnebne spremembe in gospodarjenje z naravnimi viri, regionalna integracija in infrastruktura, razvoj človeških virov, gospodarsko in korporativno upravljanje.

Problem neskladnosti

Navkljub finančni in tehnični pomoči razvitih držav za razvoj kmetijstva v državah v razvoju ter navkljub danim obljubam v okviru pogajanj v Dohi o zmanjšanju trgovinskih ovir za kmetijske proizvode in državnih podpor domačim kmetovalcem razviti svet nadaljuje s protekcionistično politiko na področju kmetijstva. Glavni vir neskladja tako predstavljajo nasprotja v trgovinski in razvojni politiki. Elliot pri tem poudarja, da zgolj odprava trgovinskih ovir in zmanjšanje subvencij nista dovolj. Posledično bi lahko višje cene otežile dostop do hrane za prebivalce v nekaterih najrevnejših predelih. K razvoju bi tako prispevala kombinacija zmanjševanja ovir, naložb v infrastrukturo in povečevanja produktivnosti.

Študija OECD o kmetijski politiki članic kaže, da so države OECD v letu 2009 kmetom izplačale 182 milijard evrov podpor, kar v povprečju predstavlja 22 odstotkov njihovih celotnih prihodkov. Zaznati je možno tudi trend pogojevanja podpore s skrbjo za okolje, naravne vire in dobrobit živali. EU, Združene države Amerike in Švica pogojujejo približno polovico podpor kmetom.

V okviru Skupne kmetijske politike obstaja več spodbud za kmetijsko proizvodnjo. Struktura Skupne kmetijske politike je dvostebrna. Prvi steber predstavljajo neposredna plačila in ukrepi za regulacijo trga ter se v celoti financira iz proračuna EU. Drugi steber predstavlja manjši delež Skupne kmetijske politike, gre pa za financiranje razvoja podeželja. Sredstva iz drugega stebra so kombinacija prispevkov iz proračuna EU in prispevkov držav članic. Spodbude kmetom so naslednje:

  • proizvodi iz EU so zaščiteni z visokimi carinami (54,6 odstotkov carina za mleko, 34,6 odstotkov za žito in 32,5 odstotkov za meso); znižanje carin je bilo tema pogajanj iz Dohe;
  • EU izplačuje izvozne spodbude, ki so najpogostejše za mlečne izdelke; EU se je o tem pripravljena pogajati v okviru Svetovne trgovinske organizacije;
  • intervencijske cene: EU v primeru nizkih cen intervenira s fiksno ceno;
  • proizvodno vezana plačila: prispevajo k večji proizvodnji in zmanjševanju uvoza; posledično države v razvoju na trg EU uvažajo manj;
  • neposredna plačila: predstavljajo več kot 80 odstotkov plačil v okviru Skupne kmetijske politike in niso vezana na točno določeno kmetijsko proizvodnjo; neposredna plačila povečujejo kmetijske zaloge EU, večja ponudba pa vpliva na znižanje cen na svetovnih trgih, prav tako pa se zmanjša uvoz iz držav v razvoju v EU;
  • plačila iz drugega stebra: namenjena so razvoju podeželja in se povečujejo; njihov vpliv na države v razvoju ni povsem jasen, okoljski učinki pa bi bili lahko pozitivni.

Nevladne organizacije razvite države obtožujejo dumpinga. Oxfam EU očita prodajo kmetijskih proizvodov po ceni, ki je nižja od proizvodnih stroškov, kar pa uničuje domače trge v državah v razvoju.

Sladkor

V Mozambiku več kot 80 odstotkov prebivalstva živi na podeželju, kjer je kmetijstvo pomembna panoga, sladkor pa eden glavnih izvoznih produktov. Leta 2001 je bilo v sektorju proizvodnje sladkorja zaposlenih 23.000 ljudi. Proizvodni stroški za tono sladkorja znašajo 286 evrov, kar vpliva na konkurenčnost Mozambika. Vendar pa subvencije v okviru Skupne kmetijske politike znižujejo prihodke Mozambika od izvoza. Stroški proizvodnje sladkorja so v EU med najvišjimi, vseeno pa se sladkor iz EU prodaja po dumpinških cenah. Prodaja presežkov iz EU tako močno vpliva na cene na svetovnem trgu. Po izračunih Svetovne banke so subvencije Skupne kmetijske politike cene sladkorja znižale za 17 odstotkov, kar je povzročilo nekonkurenčnost sladkorja iz Mozambika na trgih tretjih držav. Leta 2001 je EU v Alžirijo in Nigerijo, Mozambiku bližnja trga, izvozila 150.000 ton sladkorja. (Povzeto po: Oxfam)

Dumpinške cene torej povzročajo izgubo tržnega deleža držav v razvoju in to pri proizvodih, kjer imajo te države primerjalno prednost. To spodkopava njihove razvojne možnosti. Leta 2006 je EU spremenila Skupno kmetijsko politiko glede sladkorja. Znižala se je zajamčena cena sladkorja in kvote na sladkor. Ukinjene so bile izvozne spodbude. Zanimivo pa je, da je Evropska komisija omilila prvotni predlog o zmanjšani zaščiti (konkretno o nižji zajamčeni ceni), ki bi negativno vplival na gospodarstva afriških, karibskih in pacifiških držav s preferenčnim dostopom na trg EU. 

Mlečni proizvodi

Subvencije v okviru Skupne kmetijske politike zmanjšujejo tudi izvozne možnosti revnejših držav na področju mlečnih proizvodov. Mednarodna skupnost je v zadnjih desetletjih razvoj sektorja mlečnih proizvodov v državah v razvoju podprla z več kot dvema milijardama evrov. Naslednji korak je izvoz v tretje države, kjer pa so države v razvoju ponovno soočene z nelojalno konkurenco iz EU. Po izračunih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (Food and Agriculture Organisation – FAO) je EU na mednarodnih trgih nudila izvozne spodbude za 60 odstotkov cen mleka v prahu in 136 odstotkov cen masla. Na Jamajki je dumping iz EU povzročil opuščanje mlečne proizvodnje, ker proizvajalci za nadaljnjo predelavo uporabljajo poceni uvoženo mleko. V 90-ih letih prejšnjega stoletja je Jamajka ščitila svoje kmete pred uvozom mleka, kasneje pa je morala protekcionistično politiko zaradi programov v okviru Svetovne banke opustiti. Mednarodna skupnost torej od držav v razvoju zahteva liberalizacijo trgovine in odpiranje domačih trgov, po drugi strani pa razvite države močno ščitijo lastni kmetijski sektor. Za uspešen razvoj bi bila pri liberalizaciji trgovine v državah v razvoju potrebna fleksibilnost, ki bi zaščitila tamkajšnje kmete.

Bombaž

EU subvencionira tudi proizvodnjo bombaža, kar negativno vpliva na države v razvoju. Ponovno se kaže neskladje v politiki EU: EU namreč s subvencijami po eni strani prispeva k nižji ceni bombaža na svetovnih trgih in k nekonkurenčnosti drugih velikih proizvajalk bombaža, po drugi strani pa namenja razvojno pomoč revnim proizvajalkam bombaža v Afriki. V EU so Grčija, Španija, Portugalska in Bolgarija največje proizvajalke bombaža, svojo proizvodnjo pa so še dodatno povečale ravno zaradi podpor iz EU (Grčija trikrat, Španija pa za 62 odstotkov). Zaradi pritiskov Svetovne banke je leta 2004 prišlo do zmanjšanja podpor, a je leta 2006 Sodišče EU na podlagi pritožbe Španije reformo razveljavilo. V okviru kroga pogajanj iz Dohe so države v razvoju, ki so močno odvisne od proizvodnje bombaža, zahtevale posebna pogajanja o tej temi. Ne glede na subvencije se je EU pridružila njihovim prizadevanjem. V okviru Sporazuma iz Cotonouja z državami AKP je EU podprla t. i. Cotton Initiative. (Povzeto po: Fair Politics)

Še večjo vlogo pa pri izkrivljanju trgovine z bombažem igrajo subvencije Združenih držav Amerike (ZDA). ZDA je največja izvoznica bombaža in ima 37-odstotni delež na svetovnem trgu. Za subvencioniranje proizvodnje 25.000 kmetov letno nameni štiri milijarde dolarjev. Brazilija je proti nekaterim točkam programa subvencioniranja proizvodnje bombaža leta 2002 pri Svetovni trgovinski organizaciji sprožila postopek proti ZDA. Svetovna trgovinska organizacija je leta 2004 razsodila v prid Brazilije, kar je ZDA prisililo v spremembe politike. Brazilija se je zaradi nezadostnih sprememb ponovno pritožila in leta 2007 je Svetovna trgovinska organizacija ponovno odločila v njen prid. Leta 2009 je arbitražni panel Svetovne trgovinske organizacije odločal o možnih povračilnih ukrepih proti politiki ZDA. Brazilski protiukrepi bi tako lahko vsebovali subvencije za brazilske pridelovalce bombaža v višini 147,3 milijona dolarjev in variabilno postavko za izvozne kredite. Protiukrepi pa bi lahko zajeli tudi druga področja, na primer avtorske pravice in patente. Brazilija je na podlagi tega ZDA zagrozila s povračilnimi ukrepi v višini 829,3 milijonov ameriških dolarjev. Pripravila je seznam 102 proizvodov, na katere bi uvedla tudi do 100-odstotno carino, protiukrepi bi vsebovali tudi omejeno zaščito intelektualne lastnine. ZDA se je protiukrepom želela izogniti, zato sta državi leta 2010 dosegli okvirni sporazum. Oblikovan je bil sklad v višini 147,3 milijonov ameriških dolarjev za tehnično pomoč in razvoj sektorja pridelave bombaža v Braziliji, državi sta se dogovorili tudi glede spremembe izvoznih kreditov, ZDA pa je olajšala uvoz nekaterih mesnih proizvodov iz Brazilije. Iz navedenega primera je razvidno, da razvite države lahko spremenijo svojo politiko subvencioniranja tudi v okviru veljavnega trgovinskega sistema. Potrebno je upoštevati, da Brazilija predstavlja eno od novih velesil in ima posledično dovolj virov in znanja za postopke proti razvitim državam. Dogovor ZDA in Brazilije o podpori brazilski bombažni industriji ne bo imel veliko pozitivnih učinkov na afriške pridelovalke bombaža.

Kupovanje obdelovalnih površin

Vse več držav se zaradi zagotavljanja lastne prehranske varnosti in z namenom pridelave hrane za lastne potrebe odloča za nakup obdelovalnih površin izven lastnih meja. Posledice takih dejanj še niso bile povsem raziskane. Svetovna banka je leta 2011 izdala posebno poročilo o tej problematiki. Mnenja o učinkih prodaje obdelovalnih površin v državah v razvoju so deljena. Nekateri menijo, da bi lahko takšne investicije pripomogle k razvoju kmetijstva, predvsem preko tehnološkega razvoja in zagotavljanja novih delovnih mest na ruralnih področjih. Spet drugi opozarjajo, da lokalno prebivalstvo pozitivnih učinkov ne bi občutilo. Ti nakupi namreč potekajo v okoljih s šibkim pravnim sistemom in pomanjkljivo regulacijo lastninskih pravic ter lahko vodijo v izčrpavanje naravnih virov v državah v razvoju. Predvsem bogate države in zasebna podjetja zakupijo pravice za rabo obdelovalnih površin ali vode v drugih državah. Lokalno prebivalstvo mora tako tekmovati za vire, ki jim omogočajo preživetje. Faktorji, ki vplivajo na povečane investicije v kmetijstvo, obsegajo demografske spremembe (rast prebivalstva), razmere v svetovnem gospodarstvu (upad kapitalskih investicij zaradi finančne krize je povzročil njihovo povečanje v kmetijstvu, drug dejavnik pa predstavljajo višje cene hrane), podnebne spremembe (dezertifikacija na določenih območjih povzroči upad površin, primernih za kmetovanje), politične odločitve (npr. oblasti v Savdski Arabiji so se odločile, da bo do leta 2016 država zaradi pomanjkanja vodnih virov povsem prenehala s pridelavo žit; vse več obdelovalnih površin se uporablja za namene proizvodnje biogoriv), prizadevanja afriških vlad za investicije. (Povzeto po: Global Land Project

Za Afriko je značilen trend povečanja odkupov zemlje s strani zahodnih investitorjev, pa tudi bogatih zalivskih držav, Kitajske, Indije, Japonske in Južne Koreje. Ocenjuje se namreč, da ima Afrika v kmetijstvu velik neizkoriščen potencial – 80 % rezerv obdelovalne zemlje je v Afriki. Poleg tega je cena teh zemljišč relativno nizka, kar za investitorje predstavlja visoke donose v prihodnosti. Do leta 2010 je bilo največ pogodb za nakup zemlje sklenjenih v Etiopiji, Sudanu in na Madagaskarju (površina 2,8–3 milijone hektarjev). V Demokratični republiki Kongo je bilo na primer sklenjenih samo šest takih pogodb(za površino 11 milijonov hektarjev), v Mozambiku pa 10 pogodb za 10 milijonov hektarjev površine. V teh dveh državah je bila največji investitor Južnoafriška republika. V 27 afriških državah je tako že zakupljenih ali pa so predmet pogajanj 51 do 63 milijonov hektarjev zemljišč. V nekaterih afriških državah ti nakupi zajemajo tudi do 8 % celotnih obdelovalnih površin. Pri tem pa je pomemben še en vidik. Veliko potencialnih kmetijskih zemljišč je poraščenih s tropskim gozdom, kar pomeni, da bodo nakupi povzročili tudi krčenje tropskega gozda. To pomeni resne posledice za okolje. (Povzeto po: Global Land Project

Svetovna banka pri tujih investicijah v kmetijski sektor držav v razvoju podpira sedem načel:

  • spoštovanje pravice dostopa prebivalstva do naravnih virov in zemlje,
  • zagotavljanje prehranske varnosti (investicije naj ne ogrožajo prehranske varnosti v državah v razvoju),
  • zagotavljanje transparentnosti, dobrega upravljanja in primernega regulativnega okolja (procesi prodaje zemljišč naj bodo transparentni in nadzorovani, za to pa je potreben učinkovit pravni okvir),
  • posvetovanje in sodelovanje (vključenost lokalnega prebivalstva),
  • odgovorne investicije (investitorji naj upoštevajo vladavino prava in zagotavljajo skupne koristi),
  • socialna vzdržnost (investicije naj imajo družbene koristi),
  • okoljska trajnost (minimiziranje negativnih okoljskih vplivov).

Pri tem pa Friis in Reenberg opozarjata, da tudi Svetovna banka preko International Financial Corporation (IFC) podpira poenostavljeno zakonodajo, ki bi omogočila lažje tuje investicije v kmetijski sektor, ne upošteva pa vedno potreb lokalnega prebivalstva.

Priporočila

  • Države naj okrepijo prizadevanja za zaključek kroga pogajanj iz Dohe in držijo obljube o odpravi izvoznih spodbud za kmetijske proizvode.
  • Liberalizacija trgovine naj upošteva posebne potrebe držav v razvoju.
  • Razvite države naj krizo zaradi visokih cen hrane rešujejo tudi s spremembami svojih protekcionističnih kmetijskih politik, upoštevanjem pravične trgovine in odpravo dumpinga, ne pa izključno s povečevanjem razvojne pomoči.
  • Države naj več pozornosti namenijo zagotavljanju prehranske varnosti in okoljske trajnosti.
  • Potrebno je temeljito preučiti učinke prodaje obdelovalnih površin na življenja ljudi v revnejših državah; vse investicije morajo biti transparentne in upoštevati potrebe lokalnega prebivalstva.
 

Operacijo delno financira  Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete Institucionalna in administrativna usposobljenost; prednostne usmeritve Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij, civilnega in socialnega dialoga.

sloga

sloga

Spletna stran Skladnost politik za razvoj je spletna stran nevladnih razvojnih organizacij, ki se združujejo v Platformi Sloga
in je del projekta "S Slogo(m) do učinkovitega razvojnega sodelovanja II", ki je pridobil sredstva Evropskega socialnega sklada na razpisu Ministrstva za javno upravo za obdobje 2010-2012.

Stran je bila posodobljena in nadgrajena 2015-2016 v sklopu projekta "Svetovljanska Evropa" (World Wise Europe), ki ga financira Evropska komisija in deloma sofinancira Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Vsebina spletne strani ne odraža nujno stališča ali mnenja Evropske komisije ali MZZ RS.

Pravno obvestilo!

icon wweb

icon mrssb

icon eub