skladnost-politik-(1)
skladnost-politik-(2)
skladnost-politik-(3)
skladnost-politik-(4)
skladnost-politik-(5)
skladnost-politik-(6)
skladnost-politik-(7)

Energija

Dostop do energije in z njo povezanih storitev pripomore k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, še posebej k zmanjšanju revščine, ob smotrni rabi pa tudi k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja. Energetski sistemi po svetu prispevajo velik delež k izpustom toplogrednih plinov, potreba po energiji pa s hitrim gospodarskim razvojem določenih držav še narašča. Na eni strani so torej predvsem okoljski vidiki rabe energije, na drugi strani pa njen prispevek k razvoju. Prebivalstvo mnogih revnih držav namreč še vedno nima dostopa do poceni in zanesljivih virov energije. To pa ovira boj proti revščini. Leta 2010 1,4 milijarde ljudi ni imelo dostopa do elektrike, do leta 2030 pa naj bi se ta številka zmanjšala le za vzorec, na 1,2 milijardi (povzeto po: OECD).

2,4 milijarde ljudi po svetu še vedno uporablja tradicionalne vire energije – nabiranje suhih vej, slame, iztrebkov in podobnih ostankov. Mednarodna agencija za energijo predvideva, da bi bilo potrebno za dosego razvojnega cilja tisočletja o prepolovitvi revščine do leta 2015 dostop do modernih energetskih storitev zagotoviti še za 700 milijonov ljudi (več na Worldwatch Institute).

Velik problem za države v razvoju, ki niso bogate z naravnimi viri, predstavljajo spremembe v cenah energije in prevelika odvisnost od uvoza.

Že manjše izboljšave v dostopnosti energije pomenijo za prebivalce revnih držav občutno višjo kakovost življenja:

  • na lokalni ravni (zmanjša se količina dela za ženske, izboljšajo se zdravstvene in izobraževalne storitve, povečajo se možnosti za mikropodjetništvo),
  • na nacionalni ravni (z izboljšavami v industriji se poveča gospodarska rast, države se lahko bolje vključijo v svetovno gospodarstvo in trgovino).

Dostop do modernih virov energije prispeva k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja na naslednje načine:

  1. cilj – prepolovitev revščine (manj dohodka gospodinjstev se porabi za energijo, možnost gospodarske aktivnosti v času, ko ni dnevne svetlobe, izboljšave v kmetijstvu in industriji, ustvarjanje novih delovnih mest);
  2. cilj – izobraževanje (možnost učenja, ko ni dnevne svetlobe, dostop do medijev, izboljšave pri higieni, zdravstvu, ogrevanju, kar vpliva na večjo uspešnost izobraževanja);
  3. cilj – enakopravnost spolov (ženske porabijo manj časa za nabiranje lesa ipd. in imajo s tem nove možnosti za aktivnosti, ki bi zvišale dohodek gospodinjstva, možnost večernega izobraževanja, z javno razsvetljavo se poveča varnost žensk ponoči);
  4. 5. in 6. cilj – zdravstvo (dostop do boljše medicinske opreme, kakovostnejše zdravstvene storitve);

7. cilj – okoljska trajnost (večja produktivnost v kmetijstvu, zmanjšanje deforestacije, dezertifikacije, erozije prsti zaradi manj nabiralništva, zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, vendar pozor: uporaba fosilnih goriv ne prispeva k okoljski trajnosti in je veliko večji dejavnik onesnaževanja kot tradicionalni načini pridobivanja energije) (več na Worldwatch Institute).

Zagotavljanje energije in energetskih storitev je torej izjemnega pomena za države v razvoju, zato ga nekateri imenujejo manjkajoči razvojni cilj tisočletja (povzeto po: Millennium Project).

Osrednji cilj bi tako moral biti zagotavljanje čistih, zanesljivih in varnih virov energije, ki bi povečali energetsko varnost držav v razvoju, hkrati pa omejili podnebne spremembe (več na: OECD).

Stališče Evropske unije

Evropska unija (EU) se zavzema za izboljšan dostop prebivalcev držav v razvoju do čiste in varne energije. Prizadevanja se osredotočajo na oblikovanje učinkovitega institucionalnega in finančnega okolja. EU podpira nacionalne energetske projekte, obstaja pa tudi Energetska pobuda EU (EU Energy Initiative) (Evropska komisija: Evropsko soglasje za razvoj 2005, 24). Konkretneje se je EU zavezala k spodbujanju dostopa do virov trajnostne energije in podpori povezovanja energetskih infrastruktur ter omrežij. EU zagotavlja institucionalno in tehnično pomoč pri povečanju zmogljivosti držav v razvoju ter pomaga razvijati ustrezen regulativni okvir in finančne mehanizme za spodbujanje naložb v čiste tehnologije. Podpira javno-zasebna partnerstva. EU se zavzema tudi za okrepljeno regionalno sodelovanje in povezovanje energetskih infrastruktur ter vključevanje energetike v razvojne programe (več na portalu EU).

Poročilo o skladnosti politike za razvoj izpostavlja možnosti držav v razvoju za proizvodnjo biogoriv, ki so precej pomembna v leta 2008 sprejetem energetskem in podnebnem paketu. A Evropska komisija opozarja, da je potrebno pred tem za vsako državo posebej proučiti negativne in pozitivne učinke biogoriv. Za EU je tudi pri razvojnem vidiku energetske politike ključen boj proti podnebnim spremembam.

 

Energetska pobuda EU je namenjena zmanjšanju revščine v državah v razvoju. Namen pobude je povečati osveščenost pomembnih odločevalcev, spodbuditi skladnost z energijo povezanih dejavnosti in pridobiti kapital za vlaganja v energetski sektor. Področja aktivnosti EU zajemajo elektrifikacijo podeželja, decentralizacijo energetskih sistemov, večjo rabo obnovljivih virov energije in večjo energetsko učinkovitost. V okviru pobude so sklenjena partnerstva z državami v razvoju, aktivnosti za posamezno državo pa temeljijo na nacionalnih strategijah. Partnerstva se financirajo s pomočjo razvojnih skladov EU, zasebnega sektorja in razvojnih bank. V okviru pobude je EU oblikovala še poseben sklad za afriške, karibske in pacifiške države, imenovan ACP-EU Energy Facility. Za obdobje 2009–2013 je bilo znotraj Evropskega razvojnega sklada za omenjeno partnerstvo predvidenih 200 milijonov evrov.

 

Problem neskladja

V zadnjem času je bilo pri oblikovanju okoljskih politik precej pozornosti namenjene rabi biogoriv. Čeprav biogoriva predstavljajo čist vir energije, je negativna posledica raba vse večjega dela obdelovalnih površin za namene pridobivanja biogoriv, kar ustvarja pritisk na zagotavljanje prehranske varnosti. Tako hitra širitev proizvodnje biogoriv, kot smo ji trenutno priča, ne more biti okoljsko vzdržna. Negativno vpliva na biotsko raznovrstnost, saj zaradi pridobivanja obdelovalnih površin izsekavajo gozdove, izginjajo travnate površine in šotišča. Prizadeta je tudi pridelava hrane. Poleg tega je energetska učinkovitost biogoriv nizka (a se razlikuje glede na tip), kar pomeni, da se obsežno gojenje potrebnih rastlin odrazi v relativno majhni proizvodnji biogoriva (povzeto po: Nuffield Council on Bioethics).

Proizvodnja in raba biogoriv ima vpliv tako na trgovinsko kot okoljsko politiko. Razvite države ščitijo domače proizvajalce biogoriv z visokimi carinami in necarinskimi ovirami. EU, Kanada, ZDA in Avstralija, od novih velesil pa Brazilija, ščitijo svoje proizvajalce preko carinske politike. Preko trgovinskih sporazumov določene države na te trge lažje vstopajo. Običajna praksa pri proizvodnji biogoriv so tudi subvencije, z njimi proizvajalci iz razvitih držav kompenzirajo višje stroške proizvodnje, kar vpliva na nekonkurenčnost sicer učinkovitejše proizvodnje v državah v razvoju. Trgovino z biogorivi še dodatno ovirajo tehnični, fitosanitarni in sanitarni predpisi (več na: International Institute for Environment and Development). Okoljski vplivi biogoriv zadevajo predvsem kmetijsko proizvodnjo. V skladu s projekcijami, da bodo biogoriva do leta 2030 zadovoljila do 30 odstotkov potreb po energiji, je širitev obdelovalnih površin logična posledica.

Brazilija je na primer morala do leta 2013 za gojenje sladkornega trsa zagotoviti dodatne tri milijone hektarjev obdelovalnih površin. Čeprav brazilska vlada zagotavlja, da je zemlje dovolj, se poraja upravičena skrb o krčenju tropskega gozda. Za gojenje soje so bila v Braziliji že izsekana področja ob Amazonki in gozdovi v Indoneziji ter Maleziji zaradi potreb po palmovem olju. Po drugi strani pa lahko določene kulture uspevajo na degradiranih zemljiščih (povzeto po: International Institute for Environment and Development). Zaradi tropskega podnebja, ki je primerno za gojenje rastlin za biogoriva, več afriških držav biogoriva vidi kot pomoč pri razvoju podeželja ali povečanju izvoza. Južnoafriška republika, Malavi, Mali, Mauritius, Nigerija, Senegal, Zambija in Zimbabve so vse oblikovale nacionalne strategije, usmerjene v proizvodnjo biogoriv.

Pomemben igralec na tem področju je Brazilija, ki v Nigeriji podpira gojenje kasave za pridelavo etanola, sofinancira pa tudi 100 milijonov ameriških dolarjev vreden projekt izgradnje raziskovalnega središča v bližini Lagosa, kjer bi okrog 1000 strokovnjakov iz afriških držav in Brazilije razvijalo tehnološke izboljšave pri proizvodnji biogoriv. Mozambik, Mali, Etiopija, Tanzanija in Angola želijo razvoj podeželja pospešiti s sodelovanjem z zasebnimi podjetji, za katere tamkajšnji mali kmetje preko pogodb pridelujejo rastline za biogoriva (Molony in Smith 2010).  

Prevelika proizvodnja biogoriv lahko ogrozi prehransko varnost držav v razvoju, pripelje pa lahko tudi do problemov glede lastništva zemljišč. V državah v razvoju so ponekod zaradi širitve velikih plantaž najrevnejši kmetje prisiljeni k selitvi in ostanejo brez vira preživetja (International Institute for Environment and Development) ali pa zaradi hitrega zaslužka zemljo prodajo velikim zasebnim investitorjem. Investitorji namreč širitev proizvodnje biogoriv upravičujejo z argumentom, da uporabljajo neobdelane površine, pri tem pa pozabljajo na nomadska ljudstva in njihovo tradicionalno kmetovanje (Molony in Smith 2010).

Politike, ki spodbujajo rabo alternativnih virov energije, prispevajo k skrbi za okolje in trajnostnemu razvoju. Prenehanje rabe biogoriv bi bilo pretirano. Potrebno je namreč priznati, da ima njihova proizvodnja tudi pozitivne učinke za razvoj. Prispeva lahko k ustvarjanju novih delovnih mest, razvoju podeželja in zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Kljub temu pa je pri oblikovanju politik nujno upoštevati tudi negativne vidike. Subvencioniranje proizvodnje biogoriv vpliva na cene hrane. Več obdelovalnih površin za biogoriva kot za hrano pomeni višje cene hrane, to pa negativno vpliva na boj proti lakoti in revščini. Proizvodnja biogoriv lahko prav tako prizadene najrevnejše sloje prebivalstva, ki so prisiljeni opustiti tradicionalne načine obdelovanja oz. so v najslabšem primeru zaradi širjenja plantaž pregnani z zemlje. Energetske politike razvitih držav morajo zato nujno vključiti tudi razvojne vidike.

Učinki proizvodnje biogoriv so še vedno premalo raziskani. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je v okviru projekta Bioenergy and Food Security opravila raziskave na omenjenem področju na Tajskem, v Kambodži, Peruju in Tanzaniji.

Priporočila:

  • Potrebno je okrepiti prizadevanja za izboljšan dostop do poceni in čistih virov energije za prebivalce držav v razvoju;
  • sofinancirati je potrebno energetske projekte v državah v razvoju, ki naj bodo transparentni in v skladu s potrebami držav;
  • natančna je potrebno analizirati vplive proizvodnje biogoriv na prehransko varnost, razvoj podeželja, biotsko raznovrstnost in dobrobit najrevnejšega prebivalstva.
 

Operacijo delno financira  Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete Institucionalna in administrativna usposobljenost; prednostne usmeritve Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij, civilnega in socialnega dialoga.

sloga

sloga

Spletna stran Skladnost politik za razvoj je spletna stran nevladnih razvojnih organizacij, ki se združujejo v Platformi Sloga
in je del projekta "S Slogo(m) do učinkovitega razvojnega sodelovanja II", ki je pridobil sredstva Evropskega socialnega sklada na razpisu Ministrstva za javno upravo za obdobje 2010-2012.

Stran je bila posodobljena in nadgrajena 2015-2016 v sklopu projekta "Svetovljanska Evropa" (World Wise Europe), ki ga financira Evropska komisija in deloma sofinancira Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Vsebina spletne strani ne odraža nujno stališča ali mnenja Evropske komisije ali MZZ RS.

Pravno obvestilo!

icon wweb

icon mrssb

icon eub